Milan Romih
Skozi trave oblakov

Neskončna spokojna modrina, ki se podvaja in množi, pada na nas, prepojena z omamno tišino, ki miri, vztraja in odzvanja kot nekaj popolnega.

Naroči knjigo

* Fotografija je simbolična

Več o
romanu

Gore so močnejše od življenja, močnejše od smrti, od vsega. Kogar začarajo in se ga polastijo, ne more več svobodno dihati, čeprav so prav gore zanj največja svoboda, melodija, smisel, zamaknjenost, poezija in tudi paradoks. O takšnem doživljanju pripoveduje roman Skozi trave oblakov. V njem se ljubezen do gora prepleta z ljubeznijo do prijateljev in dekleta. Avtorjev slog je bogat, razkošen, prepreden z izbranimi prispodobami, jezikovno prečiščen in estetsko vabljiv. V romanu razvrščene pesmi nam literarno stvaritev še bolj približajo in pomagajo vstopiti v lepoto v čisti obliki.

Naroči knjigo

Z romanom Skozi trave oblakov bo Milan Romih zagotovo obogatil slovensko alpinistično prozo in siceršnje romaneskno ustvarjanje. Kot alpinist, ki se je povzpel na številne najvišje vrhove, piše poznavalsko, z naklonjenostjo do soplezalcev, hkrati pa tudi zanimivo in privlačno za tiste, ki sami osvajanja gorskih vrhov niso doživljali in jih privlači samo pisanje o njih. V romanu se je mogoče seznaniti tudi z nekaterimi dogodki iz alpinističnega sveta, ki so vzbudili pozornost in nasprotujoče si odzive.
Marija Švajncer

Ko sem prebral njegovo drugo knjigo Skozi trave oblakov, sem najprej pomislil: pa saj to ni roman, to je ena sama pesem, pesem o ljubezni do gora, do žensk, predvsem pa pesem o prijateljstvu, ki ga Milan postavlja zelo visoko na lestvici osebnih vrednot. Kljub temu pa skrbno prijateljevo oko včasih za trenutek uzre v njem samotnika in takrat je njegov odsoten pogled zazrt vase, navznoter, v svoj intimni duhovni svet, kot da bi tam iskal odgovore na večna vprašanja.
Tonč Žunter

Milan Romih

Milan Romih, rojen leta 1960, je svoj literarni prvenec Takrat me počakaj, sonce objavil leta 1991.

Mistika gora, skrivnosti razgaljenih sten, večnost snega in prosojnost ledu so ga začarali in ga, še nevednega fanta, zvabili v Kamniško-Savinjske Alpe, Paklenico in opevani Chamonix. Leta 1982 se je udeležil prve alpinistične odprave na Cordillero Blanco, dve leti kasneje pa odprave na himalajo.

Osvojil je več kot trideset vrhov, višjih od šest tisoč metrov in stal na treh osemtisočakih. Najbolj ga je zaznamovala južna stena Aconcague, v kateri je preplezal tri prvenstvene smeri.

Nikoli se ni nehal vračati v gorstva Južne Amerike, med masivne himalajske stene in v zavetje domačih, slovenskih sten. Klic, ki ga je popeljal na pot večnega iskanja in vračanja, še ni izzvenel, še vedno ga sliši - kako ga tudi ne bi, če pa v gore še vedno zahaja s pravimi ljudmi.

Nekateri od njih so še isti, s katerimi je naredil prve korake v senco kamnitih velikanov in se pozneje smejal na soncu, drugi so novi, tretjih se spet spominja ... Ampak vsi so tisti z močnim stiskom roke, nasmehom, v katerega se ujame veter, in očmi, ki si drznejo sanjati, saj so, kot pravi sam, gore lahko prave le s pravimi ljudmi.

Nekaterim je dano, da obiščejo te kraje, tavajo po prašnih ulicah Kathmanduja, Huaraza, poprimejo oprimke zadnjih težkih raztežajev velikih sten, a je to lepoto in doživetje vsega težko opisati drugim. Šumenje rek, kotaljenje kamnov, glasovi ptic in zamolkle molitve so v Romihu vzdramile tisti redki glas, ki to lahko opiše ... Do zadnje travne bilke med oblaki.